Po podatkih Unesca več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v hišah iz gline in ne iz cementa. Uporaba naravnih virov za gradnjo hiš v arhitekturi še vedno ni zelo razširjena.

Tehnologija je stara, vendar je bila po uporabi cementa pri obnovi škode, ki jo je povzročila druga svetovna vojna, praktično pozabljena. Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je nastopila energetska kriza, so raziskovalci začeli ponovno uporabljati zemljo v gradbeništvu.

Urugvaj

V Urugvaju se je razmahnila gradnja zelenih hiš, pri katerih se kot surovina uporabljajo elementi iz narave. Konstrukcije so izdelane iz betona, obloge pa iz naravnih materialov, kot so slama, zemlja, les, kamen in sladkorni trs. Ta kombinacija zagotavlja varnost, udobje in toplotno izolacijo.

Arhitekti, ki gradijo te hiše, so del skupine Pro Terra, latinske organizacije, ki spodbuja tovrstno gradnjo. Po navedbah skupine obstaja več kot 20 kombinacij materialov, ki se uporabljajo glede na različnost vsake lokacije. Za zaključne elemente običajno uporabljajo omet, ploščice in keramiko.

Ker se Urugvaj sooča s podnebnimi spremembami, z močnim deževjem, visokimi temperaturami poleti in ostro zimo, so hiše običajno utrjene s kamnom ali ometom, strehe so odporne na kapljanje, blatni ometi pa omogočajo prezračevanje.

Hiše so običajno cenejše od tradicionalnih. 50 kvadratnih metrov je mogoče zgraditi za približno 5 tisoč ameriških dolarjev (približno 11 tisoč realov), vendar je malo arhitektov, ki izvajajo projekt, katerega cena se lahko spremeni tudi glede na izbiro materiala.

Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Catraca Livre.