Živimo v individualističnem času, vendar vsa ta prizadevanja propadejo, če ne vidimo drugega, če nismo sposobni biti občutljivi za drame in potrebe drugih. Smo del mreže, ki potrebuje velikodušnost, da se ne pretrga.

To krepost povzdigujejo najrazličnejše religije na svetu in se celo pojavlja kot povezava med njimi: "V najstarejših tradicijah prakse solidarnosti in ljubezni do bližnjega niso ločene od praks pravičnosti in duhovnosti," pravi teolog Rafael Rodrigues da Silva, profesor na oddelku za teologijo in religiozne vede na Papeški univerziKatoliška univerza v São Paulu (PUC-SP).

Družinska psihoterapevtka Mônica Genofre, profesorica na Inštitutu za družinsko terapijo v São Paulu (ITFSP), se strinja: "Skrb za drugega je skrb za nas same, tako kot je skrb za planet nujna za preživetje. Gre za soodgovornost pri oblikovanju naših odnosov in sveta, v katerem želimo živeti."

V življenju, pojasnjuje, čim več velikodušnim izkušnjam smo priča, tem bolj naravno postane altruistično dejanje. Ta etika prodira v naš repertoar, usmerja odločitve in odnos: "Ko prakticiram velikodušnost, se je lahko naučijo in jo prakticirajo tudi drugi. Ta učinek se nato širi in okolje se krepi," poudarja.

Vendar ne gre le za to, da skrbimo za kolektivni red in na koncu dneva mirno spimo. Biti srčen in solidaren z ljudmi okoli nas je predvsem izraz srca, ki je osvobojeno vsakršnih interesov. To je vaja, ki nas naredi bolj človeške in kot bonus nevtralizira individualizem, ki nas odvrača od sočloveka.

Velikodušnost obnavlja energijo

Psihologija je pri medosebnih odnosih kategorična: drugi zrcali našo lastno podobo. Ko za nekaj trenutkov pustimo ob strani svoje težave in frustracije ter se aktiviramo, da bi pomagali nekomu drugemu, se odpravimo nazaj k svojemu bistvu.

"Iskreno zanimanje za druge nam omogoča, da najdemo načine za premagovanje lastnih ovir," pravi Mônica. "Darovanje nam omogoča, da ponovno vžgemo in obnovimo svojo energijo. Ali ni to tisto, kar nas spodbuja?", se sprašuje.

Biti velikodušen pomeni: spoštovati sodelavčev delovni prostor, posvetiti pozornost otroku, popustiti v pogajanjih, katerih cilj je medsebojno razumevanje ... Družina, naše teoretično najbližje jedro, je dobro izhodišče za urjenje in, upajmo, širjenje naše sposobnosti za dajanje.

Druga vaja je, da se naučite biti velikodušni do sebe. Navsezadnje, kakšen smisel ima prizadevanje za izboljšanje življenja drugih, če niste sposobni izreči spodbudne besede pred ogledalom ali vsakodnevno spoštovati svoje meje?

Ljubezen do prostovoljstva

Kadar gre za prostovoljstvo, je dovolj že volja pomagati drugim. tisti, ki na ta način izkazujejo velikodušnost, zagotavljajo, da bodo v zameno prejeli ogromno koristi. pristop k težko prebavljivi resničnosti, kot sta nesreča in zapuščenost, zahteva odločnost. vendar dejanje prinaša zadovoljstvo vsem vpletenim.

Če bomo v svetu z zavestjo, usmerjeno v 'nas', namesto v 'jaz in drugi', se bo morda občutek osamljenosti, ki spremlja toliko ljudi, razblinil in bomo lahko prispevali k bolj velikodušni in pravični družbi," pravi Mônica.